Membranska filtracija

Membranska filtracija

Membranske tehnologije imajo vrsto prednosti pred klasičnimi metodami:
– učinkoviteje odstranjujejo vsa onesnažila,
– so bolj zanesljive,
– s temi postopki manj obremenjujemo okolje,
– poraba kemijskih sredstev je občutno nižja,
– dolgoročno nižji obratovalni stroški.

Z uporabo membran se vstopna voda razdeli na PERMEAT – čista voda in RETENTAT – močno koncentrirana, običajno odpadna voda. Separacija delcev lahko temelji na razliki med velikostjo delcev in velikostjo por membrane sejalni efekt, na razliki v topnosti in difuzije materiala membrane in raztopine mehanizem raztapljanja difuzije ali na razliki naboja delcev elektrokemijski učinek.

Glede na geometrijo membran ločimo cevne, kapilarne in ploščne membrane izdelane iz organskih ali anorganskih keramičnih materialov. Pri ultrafiltraciji je velikost membranskih por med 1 in 20 nm, kar omogoča separacijo makromolekul in koloidov iz raztopin. Membrane pri nanofiltraciji imajo izredno majhne pore, gibljejo se okoli 0,001 mikro m, zahteva se višji obratovalni tlak in več energije kot pri ultrafiltraciji. S pomočjo nano filtracije lahko odstranimo vse ciste, bakterije, viruse, pesticide, herbicide in organske monomere.

Osmoza je pojav, pri katerem topilo difundira skozi semipermeabilno membrano v koncentrirano raztopino toliko časa, dokler se osmotski in hidrostatični tlak ne izenačita. Pri reverzni osmozi gre za obratni pojav, kjer s tlakom, ki je višji od osmotskega ločimo iz raztopine preko polprepustne membrane molekule topila. Ta postopek se uporablja za separacijo nizkomolekularnih snovi mikro-onesnažil kot npr. razsoljevanje morske vode.